Pridiga za polnočnico 2025 »Bog prihaja v noč«
Dragi bratje in sestre,
Zbrali smo se v tej sveti noči. Noči, ki ni le prehod med dvema dnevoma, ampak je prelomnica v zgodovini človeštva. V tej noči se je rodila Luč. V tišini se je zgodila učlovečena Beseda. V majhnosti se je razodel Bog.
Božič se ni zgodil sredi dneva, ampak ponoči. In to ni naključje. Bog pozna človeško noč: noč strahu, osamljenosti, skrbi, vojn, bolezni, razdeljenosti in vprašanj, na katera nimamo odgovorov. Prav v takšno noč pride Bog. Ne takrat, ko smo močni, ampak ko smo iskreni. Ko ne moremo več igrati vlog ali se pretvarjati. Rodil se je božji otrok. Bog ni izbral moči, ampak bližino. Bog ni prišel sodit, ampak odpuščat. Postal je eden izmed nas.
Evangelij nam pove, da zanj ni bilo prostora v prenočišču. To ni le zgodovinsko dejstvo – to je ogledalo človeškega srca. Kolikokrat tudi danes ni prostora za Boga: preveč opravkov, preveč hrupa, preveč skrbi, preveč zaprtosti vase. In vendar Bog ne odneha. Ker ni prostora v hiši, se Bog rodi v hlevu, na robu družbe. Jezus se ne rodi v popolnosti, ampak v krhkosti.
Dovolite mi, da povem kratko zgodbo.
Nekega božičnega večera je starejši mož ostal sam v bloku. Njegovi otroci so se razkropili po svetu in si ustvarili svoje družine. Njegova žena je bila že leta pokojna. Lučke na ulici so se bleščale, iz stanovanj je dišalo po okusni večerji. Stari mož pa je sedel v tišini dnevne sobe in gledal stare fotografije svoje družine – svojih najdražjih.
Nenadoma je nekdo potrkal. Na vratih je stala soseda z majhnim otrokom. Rekla je: »Oprostite, zmanjkalo nam je sladkorja, pa še otrok bi vam rad voščil.« Otrok je možu podaril risbico, ki jo je sam narisal – hišo, zvezdo in majhnega dojenčka v jaslih.
Mož se je prijazno zahvalil za darilo. A ko sta soseda in otrok odšla, se ni več čutil osamljeno. Tistega večera ni imel razkošne večerje, imel pa je nekaj več: občutek, da ni pozabljen. In pozneje je rekel: »Tisti večer se mi je zdelo, da je Bog potrkal na moja vrata in vstopil, da me osreči in opogumi.«
Dragi bratje in sestre, Bog tudi danes trka. Naklanja nam majhne in preproste stvari: Pošilja nas lahko k človeku, ki nas potrebuje, mogoče lahko komu namenimo besedo sprave, ga pokličemo po telefonu, da ne odlašamo s obiskom pri svojih sorodnikih, smo ljubeznivi in potrpežljivi s bližnjimi...
Pastirji so bili prvi, ki so slišali novico. To so bili preprosti ljudje. Bog se razodeva tistim, ki imajo odprta srca, ne polnih rok. Angel jim reče: »Ne bojte se.« To je prvo božično sporočilo. Ne bojmo se Boga. Ne bojmo se življenja. Ne bojmo se ljubezni, ki zahteva, da odpremo svoja srce.
Božič ni le spomin. Je povabilo. Da naredimo prostor v svojem življenju, kjer se lahko rodi Bog tudi danes. V našem življenju v nasih družinah. V našem odnosu do drugače mislečih. V naši pripravljenosti odpustiti. V naši skrbi za tiste, ki so na robu.
Morda ne moremo spremeniti sveta. Lahko pa dovolimo, da se spremeni naše srce. In to je začetek vsake resnične spremembe.
Dragi bratje in sestre, ko bomo nocoj gledali jaslice, se spomnimo: Bog ni daleč. Ni le v cerkvi. Je z nami. Emanuel – Bog z nami. Naj bo ta sveta noč trenutek, ko mu naredimo prostor. In ko odidemo iz cerkve, ponesimo to Luč , ki je luč ljubezni na svoje domove in naše družine. Amen.
